Zgodovina

Uvod 

 

Začetki organiziranega varstva pred požari v naših krajih segajo v dobo Rimljanov, ki so imeli organizirane tako imenovane požarne brambe. Srednji vek je namreč prepustil obrambo pred ognjem vsakemu posamezniku. Šele v poznem srednjem veku je meščanstvo združilo policijsko in gradbeno politiko v boju proti ognju. Vsi sposobni za služenje vojske so morali pri gašenju sodelovati. Mestni magistrat pa je skrbel za vodnjake z požarno vodo in za dovolj posod za gašenje. Imel pa je v službi požarnega nočnega čuvaja. Prvi pisni podatek o takšnem čuvaju sega v leto 1475, ko naj bi dobil čuvaj za deset nočnih izmen 75 pfenigov plače. Tako ne moremo govoriti o prvi plačani gasilski službi ampak o opazovalni službi, saj je čuvaj le opazoval in alarmiral meščane in odgovorne za gašenje. Tako organizirano je mesto živelo vse do konca 17. stoletja.

 


 (Slika: Prvi gasilski dom na Tyrševi ulici s takratnim voznim parkom. Posneto leta 1953, ko se je enota iz "gasilske milice" preimenovala v Poklicno gasilsko četo)

 

Prvi slovenski požarni red

 

Leta 1756 se uvedejo mesečne vaje z gasilnim orodjem za vse mestne uslužbence. Leta 1773 pa se uvede materialna pomoč prizadetim zaradi požara ali druge naravne nesreče.

Prelomnica v varstvo pred požari in gasilstvu pa je v Mariboru leto 1825, ko je izdan nov slovenski požarni red. (Ognj gasitni navod ali naredbanje ognj gasiti) vse dosedanje predpise je ta red še poostril in uvedel tudi preiskave požarov in sankcije. Na novo pa je uveljavil razdelitev gasilcev v pet skupin. Prva skupina oznanja požar, druga dovaja vodo, tretja dovaža opremo in orodje, četrta gasi poslopje in peta pa rešuje in čuva rešeno imetje.

Največ problemov so imele oblasti s peto skupino, saj je bilo težko dobiti zanesljive reševalce in čuvaje. Tako je leta 1852 glavar mesta Maribor gospod Nord izdal dopolnilo požarnega reda iz leta 1825 ki ureja bolj gašenje in manj preventivne ukrepe. Nočni čuvaji na zvonikih so dobili točno določena navodila kako alarmirati ob požaru. Po številu in časovnem razmiku udarcev ob zvon se je dalo razbrati v katerem predelu mesta in okolice je lokacija požara. Takšen »center za obveščanje« na zvoniku je imel tudi zastavo, ki jo je čez dan čuvaj obesil v smeri požara, ali svetilko za nočni čas.

 

 (Slika: Gasilci med gašenjem požara gospodarskega poslopja s takratno zaščitno opremo - plašče iz gumiranega platna so si izdelovali v lastni režiji) 

 

(Slika: Prometna nesreča na cesti Pesnica - Šentilj leta 1970. Voznika tovornega vozila rešujejo s pomočjo motorne rezalke, prvo hidravlično orodje se pojavi leta 1974)

 

Ustanovitev gasilske čete

 

Tako predlaga g. Stampfl na seji občinskega sveta 18. junija 1868 , da ustanovi mariborska mestna občina svojo redno požarno brambo. Ustanovili so posebno sekcijo, ki je preučila vse možnosti izboljšanja stanja. Pritegnili so telovadno društvo v sodelovanje pri gašenju. Povečali so honorarje čuvajem, ki so morali od tedaj vsakih 15 minut udarjati na mali zvon, kar je dokazovalo njihovo budnost. Bili so v avstrijskem Gradcu, kjer so preverjali sposobnost Metzovih in Knaustovih brizgaln. Dokupili so veliko nove opreme. V tistih letih so se pojavile prve zavarovalnice, ki so vzpodbujale organizirano požarno varnost. Pod velikim vplivom telovadnega društva in nekajletnih pripravah in zbiranju sredstev je bila 16. marca  leta 1871 končno uradno ustanovljena  prostovoljna požarna bramba. Velik vzornik jim je bila požarna bramba na Ptuju, ki se je ustanovila že leto  prej. Da se to ni zgodilo v Mariboru že prej, je bila kriva tudi politika in razkol med mariborskimi liberalci, naprednjaki in levičarji.

 

(Slika: Vaja potapljaške enote pri Bresternici okrog leta 1970)

 

 

(Slika: Telefonska centrala v takratni podobi ob koncu šestdesetih let. Na fotografiji Jože Čerič, bivši poveljnik enote)

 

Za ustanovni občni zbor tako težko določimo točen datum saj je bilo več občnih zborov kjer je vedno poročal predsednik pripravljalnega obora. Večino so imeli člani telovadnega društva. Eden takšnih zborov je bil v  prostorih pivovarne Gutz. Ni pa šlo vse gladko, saj je meščanska skupščina zavila pravila. Motilo jih je preveliko število telovadcev. Na koncu so le dosegli kompromis in potrdili pravila. Zanimivo je, da je ogenj nekoliko dni prej v celoti uničil mlin ob Dravi. Tako so že na ustanovnem občnem zboru sprejeli sklep poskusni nabavi nove brizgalne. To so kupili v Denclovi livarni v Mlinski ulici.

 

 (Zgornje tri slike: Zavod za gasilsko in požarno reševanje leta 1975 ob prevzemu nove avtolestve s košaro Magirus 30m, ki je zamenjala tedanjo avtolestev Raba Krupp. Lestev magirus je bila v uporabi 35 let, vse do leta 2010, ko jo je zamenjala zdajšnja)

 

V naslednjih letih so se ustanavljale prostovoljne čete v širši regiji: Slovenska Bistrica, Lenart, Lovrenc na Pohorju. Mariborski obrtniki so v tem videli zaslužek pri izdelovanju potrebne opreme in orodja za gašenje. Pričela so se nenehna trenja, kje kupovati opremo, ali v Nemčiji ali Avstriji ali doma. Kar dalj časa se je bil boj med zagovorniki domače Danclove in tujih  Metzove in Knaustove. Zmagala je Knaustova brizgalna, ki je bila nabavljena v Lipskem v mesecu avgustu 1871.

  

Zanimivost

 

Okrog leta 1885 gasilci odklonijo namestitev telefona v gasilski dom , češ da je to duhovita zanimivost, ki pa se ne more odnesti. So pa okrepili službo trobentačev za dajanje alarma.

Leta 1892 je mariborska požarna bramba dokončno dobila svoj gasilski dom od občine na sedanji lokaciji na Koroški cesti 12 .

 

(Slika: V okviru enote je do leta 1994 delovala pirotehnična enota. Na fotografiji pirotehnik Janko Florjan)

 

(Slika: Nalaganje 500kg zavezniške bombe pri zaporih (Europark). Na tovornjaku pirotehnika Florjan in Praprotinik, pomagata gasilca Bučar in Šantl)

 

Prvi gasilski avto
 

10. maja leta 1914 župan Šmiderer podari  gasilcem  prvi gasilski avto znamke Puch. To je bil sploh prvo gasilsko vozilo na motorni pogon na Štajerskem. Med leti 1914 in 1919  so gasilci opravili prevoze 100.923 ranjencev iz kolodvora  v bolnico ter obratno. Zapletlo se je ponovno po vojni v dvajsetih letih, ko bi mariborska požarna bramba in njena društva morala pristopit k Jugoslovanski gasilski zvezi. Mariborski gasilci so vztrajali, da je njihova nadrejena oblast mestna občina in ne Jugoslovanska gasilska zveza.
 

 

(Slika: Letalska nesreča v Bresternici, kjer je letalo zadelo električne vodnike in strmoglavilo v Dravo. Pilota so rešili, sopotnica je umrla na kraju nesreče)

 

Prišla je druga svetovna vojna  in nemški okupator je prevzel društvo ter si ga prilagodil vojnim razmeram. Sklepamo pa lahko, da so imeli veliko dela.

Tik pred kapitulacijo Nemčije leta 1945 dobijo gasilci ukaz, da pripeljejo vso tehniko v kraj Rottermann v Zgornji Štajerski. Uspe jim nekaj vozil onesposobiti za vožnjo , nekaj jih skrijejo pod Pohorje. Tako so rešili vozni park pred Nemško zaplembo. 

Po drugi svetovni vojni si je Maribor hudih bombnih napadih počasi opomogel in se pričel širiti. Razvijala se je industrija, obrt , trgovina. Gradile so se šole in druge ustanove. Prostovoljni gasilci na Koroški cesti pa so imeli leta 1946 le  56 članov. Reševalna postaja je šla na svojo in zraven so vzeli vso opremo in vozila. Število intervencij gašenja in reševanja se je naglo večalo. Vedno bolj se je potrjevala težnja po poklicni gasilski enoti kot je že delovala v Ljubljani. Gasilci v gasilskem društvo Maribor mesto pa dolgo niso hoteli sprejeti tega dejstva. Morala se je zamenjat cela generacija gasilcev, da so sprejeli to dejstvo. Leta 1948 je bil sprejet nov zakon o gasilstvu, ki je prinesel sicer več avtonomnosti gasilskim enotam s tem pa tudi več zadolžitev. Največji problem pri vse več požarih je bil predolgi odzivni čas prostovoljne gasilske čete. Napočilo je leto 1949 in Prostovoljna gasilska četa je morala odstopiti štiri gasilska vozila in tako omogočila ustanovitev Poklicne gasilske čete z nazivom Gasilska milica.

(Zgornje tri slike: 20.5.1987 izbruhne požar v sušilnici opeke (Opekarna košaki). Zaradi eksplozij acetilenskih jeklenk se požar razširi na celotno skladišče)

 

Ustanovitev poklicne gasilske enote v Mariboru

 

Dne 1.1.1949 je bila v Mariboru formalno ustanovljena gasilska narodna milica. Delovat je pa dejansko začela 9.1.1949, ko je bilo sprejetih prvih devet gasilcev iz Maribora. Prvi gasilci so bili: Jože Stupan, Franc Štefanec, Ivan Toplak, Friderik Marčič, Milan Mikluš, Sofranije Dinič, Franc Črešnar, Ivan Žalar in Franc Jerič. Štirinajst dni kasneje je začasno prišlo iz Ljubljanske narodne milice še 11 gasilcev. To si bili: Jože Ogrin za komandirja, Franc Kržan za namestnika komandirja, Janez Lenusi, Anton Vrbin in Jakob Kraljič za voznike, Franc Jerman, Ervin Budnich, Vladimir Švajger, Ignac Horvat, Avgust Plaušteiner in Jože Zabukovšek pa kot gasilci. Za gasilski dom je mestni ljudski odbor dodelil poštne garaže v Tyrševi ulici 25.

Od leta 1949 do leta 1962 je delavnik potekal v dveh izmenah tako, da so 24 ur delali, nato pa so bili 24 ur doma.
 

 (Slika: Požar hiše okrog leta 1955. Takratna gasilska milica med dokončno pogasitvijo žarišč)

 

Izgradnja današnjega gasilskega doma

 

Leta 1959 mestni svet sprejme predlog o gradnji novih prostorov za poklicne gasilce.

Gradnja gasilskega doma se je pričela 3.3.1961 na lokaciji ob Metelkovi ulici, danes na Cesti proletarskih brigad 21. Vselili so se pa 5.7.1963. Med gradnjo novega gasilskega doma, mestni izvršni svet leta 1962 z odločbo ustanovi oziroma preimenuje Poklicno gasilsko četo v Zavod za gasilsko in reševalno službo Maribor. Število zaposlenih je stalno raslo, prav tako strokovna usposobljenost le-teh. Velik napredek se je leta 1962 pokazal tudi v spremembi delavnika, saj so iz starega načina (24-24) prešli na nov način, tako imenovani ruski turnus: 12 ur dnevna, 24 ur prosto, 12 ur nočna, 48 ur prosto. 

Leta 1984 je bilo v garaži že 17 operativnih vozil. Kadrovsko se je zavod tako okrepil da smo po 17 gasilcev v vsaki od štirih izmen. Z razvojem mesta in regije je rasel tudi obseg intervencij.

Kljub obsežnejši dejavnosti pa v začetku devetdesetih let število zaposlenih celo upada, tako imamo v letu 1994 zaposlenih le po 15 gasilcev na izmeno.
 

 (Slika: Novinarska fotografija leta 1985, posneta po požaru stanovanjske hiše v Dragučovi. Avtor: Boris Vugrinec)

 

Danes (2016)

 

Konec leta 2010 se je pričela popolna obnova gasilskega doma, v sklopu katere je bila tudi izgradnja drugega nadstropja na obstoječ objekt. Tako smo pridobili veliko telovadnico ter sodoben fitnes za redno vzdrževanje telesne kondicije, katera je v službenem času obvezna za vse gasilce z izjemo dispečerja. Prav tako smo od leta 2008 do danes zamenjali skoraj da vsa vozila, kar občutno pripomore h kvalitetnejšemu izvajanju naših operativnih nalog. Od leta 2007 do danes smo se zaradi upokojitev kadrovsko izredno okrepili z »mlado delovno silo«. Tako smo na novo zaposlili 35 mladih gasilcev, kateri tudi nosijo največje breme na naših intervencijah. Vsaka operativna izmena danes šteje 16 gasilcev.

Naša enota in Gasilska brigada Ljubljana v Sloveniji edini spadamo v najvišjo VII. kategorijo gasilskih enot. To med drugim tudi pomeni, da naš čas izvoza lahko traja največ 60 sekund.


S ponosom lahko pogledamo na našo bogato zgodovino, na dosežke, preprečeno škodo in predvsem na vsa rešena življenja. 
Le kaj nas še čaka...

 

GASILSKA BRIGADA MARIBOR
Cesta proletarskih brigad 21
2000 Maribor